American life

Končno som končali delovno sezono! Sedim v kotu na letališču v Minneapolisu in updejtam blog. Iryna spi na klopci par metrov stran (njena izmena). Ura je 1 zjutri, let v NY imava ob 6. Kakšno uro sva se igrale igrico, kako sprazniti kufer! Zakaj? Ker sva ga za vsak slučaj stehtale ko sva prispele na letališče. Overweight!! Težka je bila odločitev, kaj ostane v Minnesoti. Večino pa sva spravile v carry on prtljago. Se pravi, trenutno nosim okol 12 kg težak nahrbtnik :S kasnej bom še vidla, česa se lahko znebim. Mrzl je k sv***. Kot ponavadi, me na letališču in letalu zebe, kljub temu da sm ovita v tri plasti mikic. Mislim, da grem naslednjič v bundi! Ta zadnje delo je blo kr zanimivo. Bili smo v "parku" Ahlmana. To je človek, katerega oče si je v svojem življenju nabral okol 5000 pušk. Sin pa mu je odprl ta park. Gozd, ki ga je spremenil v imitacijo indijaske vasi, wild west-a, obdobja civilne vojne… Povsod so hiške, spremenjene v strelišča. Nato pridejo "manijaki...

Spring Valley? Pa ja...je blo kr ok. razen usodnega petka........Peljem Paige domov, ko se sred avtoceste, opolnoči, spomnem da sva pozable vso umazano posodo v enem ajmru (ponavad to nosmo domov v pomivalca) in pozable zapret strešna okna v prikolici. To ne bi bla tak hudo, ce ne bi naslednji dan delo zacel naš šef! Pa sm rekla...af k*** bomo že. Odložim Paige, sem že miljo pred domom, pa se spomnem, DA SM BUDALO POZABLA VES DENAR V BLAGAJNI!!! Neverjetno res! Pa sm se lahk obrnila in nazaj po vse stvari. Saj bi blo vredu, če bi blo sredi dneva, pa pet minut stran....NE! Polnoč, dobra ura stran, pa še deževat je začel! Majkumilo, kak mi je blo hudo. No, ni še konec. Vozim, pa se od nekod pojavi avto zadi mene. Am? In the middle of nowhere? Ok, za vsak slučaj, vozmo po pravilih (aja mimogrede- ful lepo vozim. Ustavim pred vsakim stop znakom, prstejem do tri, pa ajmo. Drgač so mi pa všeč ta križišča. Nobenih desni pravil, pa ne vem kaj še vse...Kdor prej pride, prej melje! Mislim, pelje...

Nova objava! Hihi :) 2 tedna nazaj, Howard Lake. Oddaljen kraj, brez wireless povezave. Ker smo delali v dveh prikolicah, pa to 3 ubogi evropski studentje, smo na prikolico pripopali oglas, da iscemo pomoc. Javla se nam je 20letna Jenny. Ful, kul, vredi punca, ki govori kot navita ura. Povedala nam je par stvari o americanih in zivljenju v Ameriki, da ni vse tako bleščeče kot se zdi...Jenny je koncala s srednjo solo, zdaj pa poseda doma, ker nima denarja, da bi nadaljevala študij. Dela ne najde, ker vse priloznostne sluzbe poberejo penzjonisti itd... Starsi pa ji ne morejo pomagat, ker imajo velike stroske ze s samim zdravstvenim zavarovanjem. Ki je tu, mimogrede, ena zajeb*** rec. Nic ni zastonj, tako kot pri nas! teden nazaj, domac kraj, Austin. Tokrat nam je pomagala domacinka Paige. Ena vesela, super sexy najstnica, ki je cel teden delala poleg mene. Ona se nima nobenih tezav. Je se premlada :D S Paige znava na pamet vse pesmi, ki jih vrtijo po radiu (3x na dan isto). Tut migat ...

Ojojoj, kje naj zacnem? Precej casa je minilo d zadnje objave. Ker: nisem imela dostopa do interneta, sem pridno delala in se dost vozila naokoli :) And then there were 3. Ta teden smo ostali brez Marianne. V Kolumbiji zacnejo s studijem z avgustom, zato je morala nazaj. Vceraj smo jo odpeljali na letalisce, se poslovili od nje in nastala je tisina. Ker je bila Mary vedno najglasnejsa :D Letalisce v Minneapolisu je ogromno. Ima kr svojo avtocesto s 4 pasovi. Vsak pas vodi do razlicnih letalskih druzb, prihodov, odhodov, garaznih his...velik plac. Pred dvema tednoma sva z Iryno sami delali v Prestonu. En sam dolgcas z veliko konji in kavboji. Edina pametna stvar je bila sosednja prikolica s hrano, katere lastnica je bila prijazna mehikanka, ki naju je vsak dan polnila z mehisko hrano. V Prestonu ni blo nikjer wireless povezave, zato sva se ponoc (zjutraj), po opravljenem delu vsedle v avto in odpeljale v 3min oddaljeno mesto. Parkirale pred ocesno kliniko, se priklople in preverle ...